LSD

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej LSD (razločitev).

LSD - dietilamid lisergične kisline (nemško Lysergsäurediaethylamid) je močna sintetična droga. Njena kemijska sestava je C₂₀H₂₅N₃O. Z vidika razširjenosti uživanja je v skoraj vseh državah določena oblika sintetične droge druga najpogosteje prijavljena uporabljena snov. Splošna razširjenost uživanja teh snovi med prebivalstvom je običajno nizka, vendar pa so stopnje razširjenosti med mlajšimi starostnimi skupinami precej višje, uživanje teh drog pa je še posebej razširjeno v nekaterih socialnih okoljih in/ali med nekaterimi subkulturnimi skupinami.

V Evropi se med sintetičnimi drogami uporabljajo tako stimulansi kot halucinogene snovi. Od slednjih je najbolj znan dietilamid lisergične kisline (LSD), vendar so splošne ravni uživanja že kar nekaj časa nizke in nekoliko stabilne. Pojavljajo se nekateri dokazi, da obstaja vedno večje zanimanje za naravne halucinogene, kar je obravnavano v nadaljevanju tega poročila.

Perforirani papir, prepojen z LSD je najpogostejši način razširjanja te droge.

Izraz stimulansi amfetaminskega tipa (SAT) se nanaša na amfetamine in skupino ekstazija. Amfetamini so splošen izraz, s katerim opišemo številne kemično sorodne droge, ki stimultirajo osrednji živčni sistem, z vidika evropskega trga prepovedanih drog pa sta najpomembnejša med njimi sta amfetamin in metamfetamin. Od teh dveh je daleč najpogostejši amfetamin, čeprav se na splošno stopnje uživanja metamfetamina povečujejo. Trenutno se zdi, da je precejšnje uživanje metamfetaminov omejeno na Češko, čeprav posamična poročila poudarjajo pomen spremljanja, saj za to zdravilo velja, da je povezano s številnimi hudimi zdravstvenimi težavami.

Najbolj znan član skupine ekstazija je 3,4-metilendioksimetamfetamin (MDMA), vendar pa je včasih v tabletah ekstazija mogoče najti tudi druge sorodne podobne snovi. Te droge se včasih imenujejo entaktogene droge, kar pomeni »dotakniti se znotraj«, in vsebujejo sintetične snovi, ki so kemično sorodne amfetaminom, vendar se po učinku nekoliko razlikujejo, saj združujejo nekatere učinke, ki jih pogosteje najdemo v halucinogenih snoveh.

LSD je leta 1938 prvič sintetiziral švicarski kemik, dr. Albert Hofmann, v laboratorijih Sandoz v Baslu. Izdelava LSD je bila del širokega raziskovalnega programa, s katerim so znanstveniki želeli poiskati medicinsko uporabne ergotinske alkaloidne derivate. Psihadelične lastnosti so bile znane šele 5 let kasneje, ko je Hofmann po naključju preizkusil snov na samemu sebi.