Esperanto
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Esperanto (Esperanto) | ||
|---|---|---|
| Države: | Po celem svetu | |
| Govorni predeli: | Zemlja | |
| Število govorcev: | 2 milijona | |
| Uvrstitev: | / | |
| Rodoslovna razvrstitev: | umetni esperanto |
|
| Uradni položaj | ||
| Uradni jezik: | Nikjer, uporabljajo ga nekatere mednarodne organizacije | |
| Usklajuje: | Akademija esperanta (Akademio de Esperanto) |
|
| Jezikovne kode | ||
| ISO 639-1 | eo | |
| ISO 639-2 | epo | |
| SIL | ESP | |
| Glej tudi: jezik – seznam jezikov | ||
Esperánto je mednarodni umetni pomožni sporazumevalni jezik. Poljski okulist in jezikoslovec-amater judovskega rodu Ludwig Lazarus Zamenhof (s psevdonimom Esperanto) ga je zasnoval že leta 1878, knjiga o jeziku pa je prvič izšla šele leta 1887. Govori ga predvidoma 2 milijona ljudi po celem svetu. V Sloveniji poteka tečaj esperanta v Ljubljani na Filozofski fakulteti.
Vsebina |
[uredi] Razvoj umetnega jezika
Ideje za sestavo umetnega jezika, ki naj bi ga govorili vsi narodi kot pomožni jezik za sporazumevanje- mednarodni jezik, je že zelo stara. Že René Descartes-(1596-1650) je predlagal, da bi izdelali nov univerzalni jezik ker je vloga latinščine v njegovem času začela v mednarodni uporabi slabeti. Kasneje se je pojavljalo še veliko idej, vendar se v praksi vse do sredine 19.stoletja ni zgodilo nič pomembnega. Potem pa je prišlo do pravega izbruha jezikovnih projektov, pojavili so se; Novijal, Interlingva, Blaja-Zimondal, AO, Ido, Habe-Aban, Oksidental, Volapük, Esperanto in še mnogi drugi, skupaj približno petsto projektov, vendar je edino Esperanto zadovoljil nekaj osnovnih zahtev, zato se je tudi najbolj razširil. Danes naj bi ga govorilo nekaj miljonov ljudi, vendar je aktiven esperantist Simon Payne bolj kritičen do teh podatkov saj trdi da tekoče in brez napak govori esperanto le 4000 do 20000 govorcev. Sami uporabniki Esperanta priznavajo da je še kar primeren za pogovor o vsakdanjih rečeh, kot so hrana, obleka, potovanje, šport vendar ne more podajati pomenskih odtenkov, ki so neizogibni pri obravnavanju abstraktnejših vprašanj v veri, politiki in filozofiji.
[uredi] Esperanto kot mednarodni jezik
Na pobudo šestnajst milijonov ljudi, ki so podpisali peticijo Organizaciji Združenih Narodov- OZN, v kateri se zavzemajo za pouk esperanta v šolah po vsem svetu, v prepričanju , da bi se s tem omogočilo boljše sporazumevanje med narodi in da bi se z medsebojnim spoznavanjem utrdil mir na svetu, je bila na generalnem zasedanju UNESCO, decembra 1954, v Montevideu, soglasno sprejeta resolucija, v kateri ta najvišja organizacija za kulturo, znanost in prosveto priznava zasluge esperanta v kulturni izmenjavi v svetu. Na istem zasedanju je bila Universala Esperanto-Asocio sprejeta med posvetovalne člane UNESCO.
[uredi] Zapis
Esperanto uporablja prirejeno obliko latinice, v kateri je črkam latinske abecede dodano šest črk z razločevalnimi znamenji: ĉ, ĝ, ĥ, ĵ, ŝ (c, g, h, j, in s s cirkumfleksom), ter ŭ (u z brevisom), manjkajo pa latinske črke q, x, in y.
Esperantska abeceda ima torej naslednje znake:
[uredi] Zunanje povezave
