Latinščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Latinščina (Lingua Latina)
Države:	kot uraden jezik v državi Vatikan
Govorni predeli:	Južna Evropa
Število govorcev:
Uvrstitev:	Ni med prvih 100.
Rodoslovna razvrstitev:	indoevropski italski latinščina
Uradni položaj
Uradni jezik:	v Vatikanu V njem se uraduje, ne uporablja se ga v vsakdanjem govoru
Usklajuje:	uradno nobeno združenje
Jezikovne kode
ISO 639-1	la
ISO 639-2	lat
SIL	{{{sil}}}
Glej tudi: jezik – seznam jezikov

Latínščina (lat. lingua Latina) je bil italski jezik, ki so ga prvotno govorili v pokrajini Lacija v okolici Rima. Pozneje se je zelo razširil po Evropi, severni Afriki in Bližnjem Vzhodu kot formalni jezik Rimskega imperija..

Vsi romanski jeziki izhajajo iz latinščine, mnogo besed z latinskim korenom pa je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v slovenščini. V zahodnem svetu je bila latinščina celo več kot tisočletje lingua franca, naučen jezik za znanstvene in politične zadeve. Pozneje jo je v 18. stoletju nadomestila francoščina, v poznem 19. stoletju pa angleščina. Podobno vlogo je imel v Indiji sanskrt. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik rimskokatoliške cerkve, kar vključuje to, da je uradni jezik države Vatikan. Uporablja se tudi za kovanje imen v naravoslovni razvrstitvi živih bitij.

Vsebina

1 Slovnica
- 1.1 Sklanjatve in spregatve
- 1.2 Glagoli in časi
2 Glej tudi
3 Zunanje povezave

[uredi] Slovnica

[uredi] Sklanjatve in spregatve

Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamo obrazila (pripone) nespremenljivi osnovi. Sklanjanje samostalnikov in pridevnikov se imenuje deklinacija, spreganje glagolov pa konjugacija. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov. Šest samostalniških oblik (ali sklonov) je: imenovalnik ali nominativ, rodilnik ali genetiv, dajalnik ali dativ, tožilnik ali akuzativ, zvalnik ali vokativ in ločilnik ali ablativ. Uporabljajo se zelo podobno kot v slovenščini, razen zvalnika, ki ga naš jezik ne pozna. Razlika je tudi v rodilniku, ki ga mi uporabljamo pri nikalnih oblikah stavka, kjer predmet v tožilniku postane predmet v rodilniku: tega v latinščini ni. Kakor v slovenščini, se šesti sklon uporablja samo s predlogi; Latincem se je to zdelo tako samo po sebi umevno, da so velikokrat celo izpuščali predlog in je že sama raba tega sklona izražala pomen. Na primer: campo maneo pomeni na polju ostanem (mestni ablativ ali lokativ) ter igni deleo pomeni z ognjem uničim (orodni ablativ ali instrumental).

[uredi] 1. ali -a deklinacija (sklanjatev)

Samostalniki na -a

	rosa, –ae, f roža, vrtnica
	Singular		Plural
Nominativ	rosa	–a	rosae	–ae
Genitiv	rosae	–ae	rosarum	–rum
Dativ	rosae	–ae	rosis	–is
Akuzativ	rosam	–am	rosas	–as
Vokativ	rosa	–a	rosae	–ae
Ablativ	rosa	–a	rosis	–is

[uredi] 2. ali -o deklinacija (sklanjatev)

Samostalniki na -us

	servus, –i, m suženj
	Singular		Plural
Nominativ	servus	–us	servi	–i
Genitiv	servi	–i	servorum	–rum
Dativ	servo	–o	servis	–is
Akuzativ	servum	–um	servos	–os
Vokativ	serve	–e	servi	–i
Ablativ	servo	–o	servis	–is

Samostalniki na -um

	donum, –a, n darilo
	Singular		Plural
Nominativ	donum	–um	dona	–a
Genitiv	doni	–i	donorum	–rum
Dativ	dono	–o	donis	–is
Akuzativ	donum	–um	dona	–a
Vokativ	donum	–um	dona	–a
Ablativ	dono	–o	donis	–is

Samostalniki na -er

	puer, –i, m deček
	Singular		Plural
Nominativ	puer	–er	pueri	–i
Genitiv	pueri	–i	puerorum	–orum
Dativ	puero	–o	pueris	–is
Akuzativ	puerum	–um	pueros	–os
Vokativ	puer	–er	pueri	–i
Ablativ	puero	–o	pueris	–is

[uredi] 1. ali -a konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	laudare (infinitiv), indikativ prezenta hvaliti
	Singular		Plural
1. oseba	laudo	–o	laudamus	–amus
2. oseba	laudas	–as	laudatis	–atis
3. oseba	laudat	–at	laudant	–ant

[uredi] 2. ali -e konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	docere (infinitiv), indikativ prezenta učiti, poučevati
	Singular		Plural
1. oseba	doceo	–eo	docemus	–emus
2. oseba	doces	–es	doceti	–etis
3. oseba	docet	–et	docent	–ent

[uredi] 3. ali mešana konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	scribere (infinitiv), indikativ prezenta pisati
	Singular		Plural
1. oseba	scribo	–o	scribimus	–imus
2. oseba	scribis	–is	scribitis	–itis
3. oseba	scribit	–it	scribunt	–unt

[uredi] Glagoli in časi

Latinski glagol pozna (podobno kot slovenski) dva načina (tvorni način ali aktiv in trpni način ali pasiv) in tri naklone (povedni naklon ali indikativ, velelni naklon ali imperativ ter konjunktiv, ki je približno nekaj takega kot slovenski pogojnik). Pozna tudi šest časov (sedanji čas ali prezent, prihodnji čas ali futur, predprihodnji čas ali futur drugi, dovršni pretekli čas ali perfekt, nedovršni pretekli čas ali imperfekt, predpretekli čas ali pluskvamperfekt). Glagolskega vida (razen v dveh oblikah preteklega časa) ni mogoče določiti.