Vita Mavrič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vita Mavrič (2006)
Vita Mavrič, slovenska šansonjerka.
Svojo glasbeno kariero je začela na odrskih deskah ljubljanskega Mestnega gledališča leta 1987 z naslovno vlogo v nadvse uspešnem muzikalu U »Slovenačkim gorama« avtorjev Žarka Petana, Ervina Fritza in Urbana Kodra. Istega leta je posnela samostojni glasbeni recital glasbe skladatelja Urbana Kodra za Televizijo Slovenija; na besedila različnih slovenskih pesnikov z naslovom »Pesem je ženska«. Ob tej priložnosti je izdala tudi svojo prvo kaseto pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija. Leto kasneje je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma pripravila samostojen koncert poezij skladatelja Urbana Kodra in pesnikov Janeza Menarta, Ervina Fritza, Milana Jesiha in drugih. Po tem koncertu se je slovenskemu šansonu posvetila dokončno.
Sledil je ponovno muzikal, tokrat za otroke: »Bikec Ferdinand« s Plesnim Teatrom Ljubljana v Cankarjevem domu in leta 1991 že drugi samostojni glasbeni recital v isti hiši. Njen največji dotedanji uspeh je sledil leta 1992 z avtorskim glasbeno gledališkim projektom Ježkovih šansonov z naslovom »Ne smejte se, umrl je klovn«, za katere je prejela Župančičevo nagrado. Sledile opera Bojana Adamiča, Sneguljčica, izvedena v ljubljanskih Križankah, nato prva zgoščenka s šansoni ter otvoritev ljubljanskega Café Teatra. To gledališče, ki ga vodi kot umetniška vodja, deluje od leta 1994 in je postalo shajališče umetnikov vseh zvrsti.
Njen največji in nadvse uspešen projekt pa je vsekakor glasbeno gledališki spektakel s filmom in baletom v režiji Matjaža Pograjca z naslovom Nekoč bili smo v maju, posvečen njenemu dolgoletnemu sodelavcu pianistu Borutu Lesjaku v spremljavi s simfoničnim orkestrom pod vodstvom skladatelja Mojmirja Sepeta, ki je tudi avtor glasbenih aranžmajev in skladatelj celotnega projekta, ob kateremu ji je hkrati izšla druga zgoščenka z naslovom Sem, kakršna sem. Za ta projekt je prejela prestižno nagrado Viktorja za posebne dosežke in kar tri Zlate Peteline (za video, oblikovanje in najboljši album v celoti), ter srebrni CD Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Leta 2000 je prejela prestižno Ježkovo nagrado za celoten ustvarjalni opus. Maja 2001 pa je v Ljubljanski Operi premierno predstavila še eno zgoščenko s šansoni Bertolda Brechta in Kurta Weilla z naslovom Hrepenenja ob spremljavi pianista Bojana Goriška. Za vse naštete uspehe ji je tudi Mestna občina Ljubljana maja 2002 dodelila nagrado Mesta Ljubljane.10. novembra 2002 ji je bila dodeljena tudi plaketa ambasadorke dobre volje oziroma ambasadorke UNICEFA.
