Srinivasa Aiyangar Ramanujan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sri Srinivasa Aiyangar Ramanujan (tudi Aaiyangar, Iyengar) [srínivasa ajengór ramanúdžan] (tamilsko ஸ்ரீனிவாஸ ஐயங்கார் ராமானுஜன்), indijski matematik tamilskega rodu, * 22. december 1887, Erode, Tamil Nadu, Indija, † 22. april 1920, Kumbakonem, Indija.

Ramanujan se je ukvarjal s teorijo števil, zveznih funkcij, modulskih funkcij, teorij razdelitev in teorij verižnih ulomkov. Veliko je prispeval k razvoju razumevanja particijske funkcije in vrst. Podal je več enačb za računanje števila π.

Bil je čudežni otrok in se je matematike večinoma naučil sam. Na Univerzi v Cambridgeu je med letoma 1914 in 1918 podal prek 3000 izrekov. Pogosto je zapisal enačbe brez dokazov. Šele kasneje so ugotovili, da so pravilne. Njegovi prispevki so bili nadvse izvirni in naravni. Vplivali so na veliko število raziskav in spodbudili mnogo matematičnih člankov. Nekaj njegovih odkritij je matematična srenja le počasi sprejemala. Nedavno so začeli njegove enačbe uporabljati na področju kristalografije in na nekaterih področjih v fiziki. Začeli so objavljati revijo Ramanujan Journal, kjer objavljajo dela »z matematičnih področij, na katera je vplival Ramanujan.«

Vsebina 1 Življenje 1.1 Mladost 1.2 Življenje v Angliji 2 Delo 2.1 Izreki in odkritja 2.2 Ramanujanova domneva in njena vloga 2.3 Ramanujanove beležnice 3 Navedki 4 Glej tudi 5 Zunanje povezave

[uredi] Življenje

[uredi] Mladost

Ramanujan se je rodil v pokrajini Tamil Nadu, kjer sta živela stara starša po materini strani. Njegov oče je prihajal iz Thandžavurja, rodovitnega tamilnaduškega predela. Živeli so v ulici Saarangapani v tipični južnoindijski hiši, ki je danes muzej. Njegovati mati je verjetno dobro poznala indijsko matematiko in tudi Ramanujan jo je dodobra spoznal. Leta 1898 je začel hoditi v srednjo šolo v Kumbakonamu, kjer je prvič srečal matematiko prek šole. Do enajstega leta starosti je zaobjel matematično znanje dveh podnajemnikov, študentov na vladnem kolidžu. Knjigo o naprednejši trigonometriji, ki jo je napisal S.L. Loney, je obvladal pri trinajstih. Njegov življenjepisec je poročal, da se je pri 14-tih letih pokazala njegova resnična nadarjenost. Matematične naloge je reševal enkrat hitreje in poznal je neskončne vrste. Nekatere naloge je rešil celo petkrat hitreje. Njegovi sodobniki so kasneje pripovedovali: »skupaj z učitelji smo ga redkokdaj razumeli in smo do njega čutili spoštljiv strah.« 

S svojimi matematičnimi sposobnostmi včasih ni sprejemal učiteljevih razlag, dokler se ni sam prepričal. Pri razlagi deljenja je učitelj pojasnil, da če število delimo s samim seboj, bo rešitev enaka 1. Če štiri jabolka razdelimo med 4 otroke, bo vsak dobil eno. Ramanujan je presenetil učitelja z vprašanjem kako je možno da vsak dobi eno jabolko, če ni ne otrok in ne jabolk. Ali drugače: . Nekoč je moral rešiti enačbi:

V pol minute je dobil rešitvi x = 3² in y = 2². Ramanujan se ni mogel osredotočiti na druge predmete in ni opravil obveznosti srednje šole. Pri sedemnajstih je izračunal Euler-Mascheronijevo konstanto γ na 15 decimalk. Začel je raziskovati razred števil, za katerega je menil da je še nepoznan. Namesto tega pa je neodvisno razvil in proučil Bernoullijeva števila. V tem času je bil zelo reven in je bil velikokrat na robu stradanja.

Po poroki 14. julija 1909 je začel iskati delo. S svežnjem matematičnih računov je potoval po Madrasu (danes Čenaj) in iskal pisarniško službo. Končno mu je uspelo dobiti službo pri glavnem računovodskem uradu v Madrasu. Odločil se je, da se bo v celoti posvetil matematiki. Nek Anglež mu je svetoval naj se obrne na profesorje v Cambridgeu. Vztrajno je prosil za pomoč vplivne Indijce in v indijskih matematičnih revijah objavil več člankov, vendar pomoči ni dobil. Morda mu je v tem času pomagal R.Ramachandra Rao, davkar in ugledni civilni uslužbenec. Raoja je zanimala matematika in je bil stric znanega matematika K. Anande Raoja. Prvi je tedaj na Ramanujana postal pozoren sir Ashutosh Mukherjee.

Pozno leta 1912 in zgodaj 1913 je Ramanujan poslal pisma in svoje izreke trem cambriškim matematikom Bakerju, Hobsonu in Hardyju. Pomembnost izrekov je uvidel le Hardy, kateremu je Ramanujan pisal januarja 1913.

Ko sta Hardy in njegov sodelavec Littlewood prebrala nekaj pisem neznanega in neizšolanega indijskega matematika, sta zapisala da, »noben [izrek] ni moč uvrstiti v najrazvitejši matematični izpit na svetu.« Čeprav je bil Hardy eden najboljših matematikov tedanjega časa in strokovnjak na mnogo področjih o katerih je pisal Ramanujan, je pripomnil, »da je bil ob teh izsledkih popolnoma nemočen in da vsaj kaj približno enakega še nikoli ni videl.«

[uredi] Življenje v Angliji

Po začetnem obotavljanju je Hardy odgovoril s pripombami in zaprosil za dokaze nekaterih odkritij. Poskušal je doseči, da bi Ramanujan prišel v Anglijo. Kot pravoverni brahman se je Ramanujan obrnil na astrološke podatke glede svojega potovanja, saj bi zaradi religioznih vzrokov izgubil svojo kasto, če bi potoval v tuje dežele. Ramanujanova mati je dejala da je sanjala sanje v katerih ji je družinska boginja povedala, da ne sme stati na poti svojemu sinu. Tako se je Ramanujan odločil da odide na pot.

Hardy je o Ramanujanovih enačbah, ki jih sprva ni mogel razumeti, dejal: »kratek pogled nanje pokaže kako jih je lahko zapisal le matematik najboljše vrste. Morajo biti pravilne, saj če ne bi bile, nihče ne bi imel predstave, da bi jih odkril.« Hardy je v pogovoru s Paulom Erdösem dejal, da je bil njegov največji doprinos matematiki odkritje Ramanujana. Primerjal ga je z matematičnima velikanoma Eulerjem in Jacobijem. Ramanujana so kasneje 12. maja 1918 imenovali za člana Kraljeve družbe v Londonu in 18. oktobra za člana Kolidža Trinity za šest let.

Ramanujan je včasih čečkal enačbe v svojo beležnico neprestano po več kot 30 ur, nato pa je padel v spanec dolg 20 ur. Takšen neenakomerni tek dnevnega dela je na nanj zelo slabo vplival.

Zaradi življenja v tuji deželi daleč stran od doma in zaradi neprestanega obsedenega dela se mu je zdravje zelo poslabšalo. Na to je vplivalo tudi njegovo hudo prizadevanje in pomanjkanje vegetarijanske hrane med 1. svetovno vojno. Zbolel je za tuberkulozo in za močnim pomanjkanjem vitaminov. Analiza njegovih zdravniških zapisov iz leta 1994 je pokazala da je verjetno bolehal za parazitskim vnetjem jeter. To je podpiralo tudi dejstvo, da je Ramanujan živel v Madrasu, kjer je bila bolezen razširjena. Bolezen so težko diagnosticirali, vendar so jo znali zdraviti. Ramanujan se je vrnil v Indijo leta 1919 in kmalu nato umrl. Zadnji njegov dar svetu je bilo odkritje 'lažnih funkcij theta'. Njegova žena S. Janaki Ammal je živela pri Čenaju in je umrla leta 1994.

Ramanujan je pripisoval svojo bistroumnost družinski boginji Namagiri. K njej se je zatekal po navdih za svoje delo. Večkrat je dejal: »Enačba zame nima pomena, če ne predstavlja misel Boga.«

[uredi] Delo

V matematiki je poznati in imeti dokaz razlika. Ramanujan je podal vse polno enačb, ki so jih kasneje podrobno proučili. Tako so se odprle nove smeri raziskav. Enačba za π:

temelji na negativni osnovni diskriminanti d = −4(58) z razrednim številom h(d) = 2. Velja: 5 · 7 · 13 · 58 = 26390. Enačba je povezana z dejstvom da je število:

zelo blizu celemu številu. Ramanujanove vrste za π eksponentno konvergirajo izredno hitro. Danes predstavljajo osnovo za najhitrejše algoritme pri računanju vrednosti π in so z njimi izračunali nekaj milijonov decimalk.

Njegova intuicija ga je vodila k neketerim prej neznanim enakostim. Takšen zgled je:

za vse θ, kjer je Γ(z) funkcija gama. Koeficienti θ⁰, θ⁴ in θ⁸ dajo nekaj dobrih enakosti hiperboličnega sekansa.

[uredi] Izreki in odkritja

Ramanujanova odkritja veljajo za nenavadno bogata. V mnogih izmed njih se je skrivala še globja stran. Njegova najbolj znana odkritja so:

• lastnosti zelo sestavljenih števil
• particijska funkcija in njena asimptotska analiza

Prispeval je tudi na področja, ki so obravnavala:

• funkcije gama
• modulske forme
• Ramanujanove verižne ulomke
• divergentne vrste
• hipergeometrične vrste
• teorijo praštevil (Ramanujanova praštevila)
• lažne funkcije theta

[uredi] Ramanujanova domneva in njena vloga

Čeprav obstaja veliko izjav, ki bi jih lahko imenovali Ramanujanova domneva, je ena še posebej pomembna in je zelo vplivala na kasnejši razvoj. Ramanujanova domneva, oziroma Ramanujan-Peterssonova domneva je trditev o velikosti funkcije τ(p), ki ima za rodovno funkcijo diskriminantno modulsko formo Δ(q), tipično formo v teoriji modulskih form. S popolnim dokazom Weilovih domnev leta 1973 je Pierre Deligne pritrdilno dokazal tudi Ramanujanovo domnevo.

[uredi] Ramanujanove beležnice

Ramanujan je že v Indiji zapisoval svoja odkritja v beležnice s posameznimi listi. Enačbe niso bile izpeljane. Od tod verjetno izhaja mišljenje, da Ramanujan ni bil sposoben dokazati svojih enačb, in jih je le zapisoval. Berndt je pri svojem pregledu beležnic in Ramanujanovega dela smatral, da je Ramanujan vsekakor znal dokazati večino svojih odkritij, vendar se je odločil, da jih ne bo.

Način dela je morda imel več razlogov. Ker je bil papir zelo drag, je Ramanujan večinoma pisal in morda zapisal dokaze na tablici, nato pa je na papir zapisal le rezultate. Tablice so tedaj v Indiji na široko uporabljali za računanje. Verjetno je na Ramanujana vplival slog ene izmed knjig, iz katerih se je naučil veliko višje matematike, Carrove knjige Pregled čiste in uporabne matematike (Synopsis of Pure and Applied Mathematics). Knjiga je navajala več tisoč izsledkov brez dokazov. Nenazadje je lahko Ramanujan imel svoje beležnice le zase in je navajal le rezultate.

Prva beležnica je imela 351 strani s 16 do neke mere urejenimi poglavji in nekaj neurejenih. Druga beležnica je imela 256 strani v 21 poglavjih in 100 neurejenih strani. Tretja beležnica je imela 33 neurejenih strani. Rezultati v njegovih beležnicah so navdihnili več člankov kasnejših matematikov, ki so poskušali dokazati kar je odkril. Hardy je objavil članke, ki so obravnavali probleme iz Ramanujanovega dela. Prav tako Watson, B. M. Wilson in Bruce C. Berndt. Četrto beležnico - »izgubljeno«, je Andrews ponovno našel leta 1976 v Wrenovi knjižnici Kolidža Trinity Univerze v Cambridgeu.

[uredi] Navedki

 »Poskušal sem ga učiti in do neke mere mi je to uspelo. Vendar sem se očitno sam več naučil od njega, kot on od mene. Nikoli ni bil matematik sodobne šole in težko je bilo pričakovati, da bo to tudi postal.« —G. H. Hardy

 »Meje njegovega znanja so bile tako vznemirljive kot njegova globokoumnost. Bil je mož, ki je lahko reševal modulske enačbe ... z nevideno sposobnostjo. Njegovo obvladovanje verižnih ulomkov je bilo ... nad znanjem kateregakoli matematika na svetu. Sam je našel funkcionalno enačbo funkcije zeta in glavne člene mnogih najbolj znanih problemov analitične teorije števil, pa vseeno ni nikoli slišal o dvojno periodičnih funkcijah ali o Cauchyjevem izreku, ter je resnično imel nejasno predstavo kaj je funkcija kompleksne spremenljivke ...« —G. H. Hardy

 »Še vedno si lahko rečem kadar sem potrt in kadar sem prisiljen poslušati domišljave in zoprne ljudi: `No, delal sem eno stvar, ki je vi nikoli niste, in to je, da sem sodeloval tako z Littlewoodom in Ramanujanom o nečem kot so enaki členi.´« —G. H. Hardy

 »... največji matematiki so odkrili svoja nejvečja odkritja, ko so bili še zelo mladi. Galois, ki je umrl pri 20., Abel pri 26. in Riemann pri 39., so se zapisali v zgodovino. Resnična Ramanujanova tragedija ni bila njegova zgodnja smrt pri 32., ampak to, da v svojih najplodnejših letih ni dobil primerne izobrazbe. Tako je pri svojem delu veliko stvari odkril na novo ...« —G. H. Hardy

 »Dar iz nebes.« —E. T. Bell

 »Za Ramanujanovo mesto v svetu matematike, navajamo Brucea C. Berndta: `Erdös je posredoval Hardyjevo osebno lestvico matematikov. Če ocenimo matematike na podlagi čiste nadarjenosti z lestvico od 0 do 100, je Hardy sebe ocenil s 25, Littlewooda s 30, Hilberta z 80 in Ramanujana s 100.´« —K. Srinivasa Rao

 »Carl Friedrich Gauss, ki so ga sodobniki imenovali »princ matematike«, je moč za iskanje splošnih resnic na področju teorije števil črpal iz poskusov s posebnimi primeri in temeljite analize izoblikovanih nalog. Ko so ga vprašali, kako je mogel napovedati nekaj čudovitih značilnosti obnašanja števil, je odgovoril: »Z načrtnimi prizadevanji.« Tudi Srinivasa Ramanujan, izvrstni indijski raziskovalec na področju teorije števil, je imel rad poskuse s primeri. Ni težko uganiti, da bi računalnik v rokah teh dveh matematikov prispeval k številnim odkritjem v teoriji števil.« —S. M. Ulam

[uredi] Glej tudi

• Hardy-Ramanujanovo število (število taksija) [1]
• Landau-Ramanujanova konstanta [2]
• Ramanujan-Peterssonova domneva (Ramanujanova domneva) [3]
• Ramanujan-Soldnerjeva konstanta
• Ramanujanov graf [4]
• Ramanujanov verižni ulomek [5]
• Ramanujanova funkcija theta [6]
• Ramanujanova vsota (Ramanujanova trigonometrična vsota) [7]
• Ramanujanovo praštevilo
• Rogers-Ramanujanove enakosti [8]

[uredi] Zunanje povezave

• Srinivasa Ramanujan (v angleščini)
• Stran o Srninivasi Aiyangarju Ramanujanu Univerze St Andrews (v angleščini)
• Življenjepis na World of Biography (v angleščini)