Rimske številke
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Številski sestavi |
| arabske številke |
| armenske številke |
| babilonske številke |
| d'nijevske številke |
| egipčanske številke |
| grške številke |
| hebrejske številke |
| indijske številke |
| japonske številke |
| kitajske številke |
| majevske številke |
| rimske številke |
| tajske številke |
| številke |
Sestav rimskih številk je številski sestav, ki izhaja iz antičnega Rima. Temelji na določenih črkah, ki so jim prirejene številske vrednosti:
- I ali i za ena,
- V ali v za pet,
- X ali x za deset,
- L ali l za petdeset,
- C ali c za sto,
- D ali d za petsto,
- M ali m za tisoč.
Sestav ni poznal števila ali znaka za nič.
[uredi] Pravila za tvorjenje rimskih številk
1. Števke se seštevajo, kadar števki z večjo vrednostjo sledi števka z manjšo ali enako vrednostjo, npr.:
- XVII = 10+5+1+1=17
2. Posamična števka z manjšo vrednostjo na mestu levo od števke z večjo vrednostjo se od slednje odšteje, npr.:
- IV = 5-1=4
- CM = 1000-100=900
3. Skupaj lahko stojijo največ tri števke z enako vrednostjo (izjema je število IIII na številčnicah nekaterih ur), npr.:
- XXX = 30
- XL = 40 (in ne XXXX)
- IX = 9 (in ne VIIII)
4. Dovoljenih je samo teh šest odštevanj: IV, IX, XL, XC, CD, CM
- XCIX = 99 (in ne IC)
5. Če je število moč zapisati na več različnih načinov, uporabimo najkrajšega:
- XCIX = 99 (in ne LXLIX)
5. Števk V, L in D nikoli ne uporabljamo v subtraktivnem načinu:
- XCV = 95 (in ne VC)
6. Števila prek 3000 so ponekod predstavljena tako, da so tisočice obkrožene. Druga možnost, ki se je tudi uporabljala, je vodoravna črta nad števko, ki pomeni množenje s 1000. Na ta način so lahko predstavili velika števila:
- |IX|LIV = 9054
- _
- M = 1 000 000
