Pomožna snov
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pomožne snovi predstavljajo neaktivne substance, ki jih vsebuje določeno zdravilo. So nosilci fizikalno-kemijskih lastnosti končnega zdravilnega pripravka, medtem ko je učinkovina nosilka farmakokinetičnih lastnosti. Predstavljajo lahko vehikulum (snov, ki daje zdravilu konsistenco) ali pa z njimi dosegamo bolj specifične lastnosti zdravila, na primer prirejeno sproščanje učinkovine, gastrorezistentnost, prekrivanje okusa, ...
- Razvrstitev pomožnih snovi glede na njihovo vlogo
- polnila - končnemu zdravilu povečajo maso in s tem njegovo praktično uporabo (laktoza, celuloza, ...),
- veziva - v trdnih farmacevtskih oblikah povežejo sestavine (škrob, celuloza in njeni derivati, laktoza, ...),
- razgrajevala - omogočijo razpad tablet in drugih trdnih farmacevtskih oblik v prebavnem traktu (škrob, derivati celuloze, ...),
- drsiva - povečajo pretočnost ter s tem olajšajo tabletiranje oziroma polnjenje kapsul (magnezijev stearat, smukec, ...),
- obloge - zaščitijo trdne farmacevtske oblike (tablete, zrnca, ...) pred vlago, prekrijejo okus ali vonj, omogočijo gastrorezistentnost, ... (celuloza, sintetični polimeri, ...),
- sladila - dajejo zdravilu sladek okus,
- arome - izboljšajo zdravilu vonj,
- barvila - zdravilo obarvajo in ga s tem naredijo bolniku prikupnejšega, hkrati pa zmanjšajo možnost zamenjave zdravila (na primer tablete z isto učinkovino, a različnim odmerkov so različno obarvane),
- stabilizatorji - povečajo obstojnost sestavin zdravila (na primer antioksidanti) ali pa same farmacevtske oblike (na primer emulgatorji, ki povečajo stabilnost emulzij).
