Narodna in univerzitetna knjižnica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Narodna in univerzitetna knjižnica (kratica NUK) je največja slovenska knjižnica. Njeno glavno poslopje stoji v centru Ljubljane (Turjaška 1). Zaradi prostorske stiske pri hranjenju publikacij je leta 1987 stekel postopek za izgradnjo novega poslopja ob Aškerčevi cesti, imenovanega projekt UKL Univerzitetna knjižnica Ljubljana, ki pa se je zaradi arheoloških izkopavanj (Emona) na novi lokaciji popolnoma zaustavil.
Vsebina |
[uredi] Poslopje
Knjižnica je bila zgrajena med leti 1936 in 1941, pred njo pa je na tem mestu stala poznorenesančna Auerspergova palača, ki jo je uničil potres leta 1895. Je največje Plečnikovo delo v Ljubljani, načrtovati ga je začel že leta 1927. Zgrajena je kot nepravilen pravokotnik s štirimi štirinadstropnimi trakti. Zunanjost je zgrajena iz opeke, ki jo dopolnjujejo neenakomerni in različno obdelani kamniti kvadri in izbočena okna. Skozi mogočen vhodni portal z bronastimi vratnicami se odpre pogled in dostop do reprezentančnega stopnišča v prvo nadstropje. Tu je velika čitalnica (236 čitalniških sedežev), ki je visoka štiri nadstropja. Na vrhu glavnega stopnišča je tudi kip Primoža Trubarja, pionirja pisane slovenske besede. V notranjosti stavbe je vrsta lepih arhitekturnih podrobnosti, delno iz podpeškega marmorja, delno iz brona ali oplemenitenega lesa. Fasado ob Gosposki ulici krasi mogočen kip Mojzesa (delo kiparja Lojzeta Dolinarja, ki spominja na lik impresionista Riharda Jakopiča.
Kapacitete knjižnice so bile glede na površino 8.410 m2 predvidene za 240.000 enot knjižničnega gradiva. Ob knjižnici (Vegova ulica) stojijo kipi prvih slovenskih univerzitetnih profesorjev: Ivan Prijatelj, France Kidrič, Fran Ramovš in Rajko Nahtigal.
V letih 1989 in 1999 je arhitekt Marko Mušič obnovil zgradbo.
[uredi] Zgodovina
Književne zbirke, ki jih hrani NUK, izvirajo iz 18. stoletja. To je gradivo 637-ih knjig, ki je bilo rešeno iz požara v Jezuitskem kolegiju na Levstikovem trgu leta 1774, 15 let pa jih je hranila Jezuitska šola. Leta 1791 je zbirka vsebovala 20.000 knjig, svoje prostore pa je našla v ljubljanskem Liceju na Vodnikovem trgu. Leta 1794 je postala knjižnica javnega značaja, leta 1807 pa je pričela s shranjevanjem vseh publikacij, ki so se pojavile na Kranjskem. V obdobju Ilirskih provinc (pod okupacijo Francije) je prejela izvode vseh publikacij v takratni (veliko obširnejši) državi. Leta 1850 je bila preimenovana v »Koroško študijska knjižnico«, leta 1919 pa je postala »Državna študijska knjižnica«. Ko je leta 1921 postala »Državna biblioteka«, je dobila pravico do prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območij nekdanje Jugoslavije. Prostorska stiska je knjižnico prisilila v zasilno uporabo adaptiranega dela Poljanske gimnazije, vlada v Beogradu pa ni bila naklonjena gradnji novega objekta. Zato so se pojavile množične študentske demonstracije in protesti, ki so dosegli izgradnjo sedanjega poslopja, v katerega se je zbirka preselila leta 1941. Med drugo svetovno vojno (1944) je v čitalnico strmoglavilo letalo in uničilo okrog 60.000 knjig. Leta 1945 se je ustanova dokončno preimenovala v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani.
[uredi] Glej tudi
- seznam slovenskih knjižnic
- Plečnikovo delo
