Križarske vojne
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Krížarske vôjne so bile verske vojne, ki jih je sprožil krščanski zahod proti drugim religijam in ljudstvom. Sprva je ta izraz označeval le 9 križarskih vojn za osvojitev Svete dežele izpod muslimanov, toda v imenu vere so vodili tudi vojne proti poganom (nemški križarji so napadli poganske Slovane), verskim ločinam (v Franciji so preganjali albižane in katare) in španskim Arabcem. Križarski pohod je tako poleg pomena vojaškega pohoda na križarsko vojno postal tudi sinonim za t.i. »križarsko gonjo« proti drugače mislečim in proti novim idejam.
[uredi] Prva križarska vojna (1095-1099)
Prvo križarsko vojno je leta 1095 začel papež Urban II. v francoskem Clermontu. Za njen cilj je bilo določeno, da bi kristjani od muslimanov vnovič zavzeli Jeruzalem in Sveto deželo, hkrati pa tudi pomagali Bizantinskemu cesarstvu v borbi proti Seldžukom. Prva križarska vojna se je za krščanski svet končala uspešno, saj so po njenem koncu v Palestini in Siriji ustanovili štiri križarske države.
»Naj bo siromak, plemič ali ropar. Naj pade na poti ali v boju mu bodo odpuščeni vsi grehi!« To so bile besede papeža Urbana II., ki so se za vedno zapisale v zgodovino. Križarska vojna je bila tudi kot velik cerkveni odpustek, njen glavni cilj pa je bil osvojitev Jeruzalema in drugih svetih mest.
[uredi] Druga križarska vojna (1145-1149)
Druga križarska vojna ni imela nobenih uspehov. Obe vojski, ena pod vodstvom nemškega cesarja Konrada III., ena pa pod vodstvom francoskega kralja Ludvika VII., sta zgrešili pot in se preveč oddaljili od križarskega zaledja. Kmalu so ju - ločeno - potolkli seldžuški Turki. Le nekaj preživelih križarjev je prišlo do Jeruzalema, vendar so se kmalu z ladjami odpravili domov.
[uredi] Tretja križarska vojna (1189–1192)
Leta 1187 je Saladin znova zavzel Jeruzalem. Papež Gregor VIII. je zato vzpodbujal križarsko vojno in uspel prepričati najpomembnejše evropske monarhe, angleškega kralja Riharda I., francoskega kralja Filipa II. in svetorimskega cesarja Friderika I. Friderik je leta 1190 utonil v Ciliciji, kar je ustvarilo nestabilno koalicijo med Anglijo in Francijo. Filip je križarsko vojno zapustil leta 1191, ko so križarji znova iztrgali Akko iz rok muslimanov, Rihard pa naslednje leto, po vzpostavitvi premirja s Saladinom. Na plovbi domov je Rihard doživel brodolom in pot nadaljeval po kopnem prek Avstrije, kjer ga je njegov sovražnik Leopold V. zajel in zanj zahteval kraljevsko odkupnino.
[uredi] Četrta križarska vojna (1202–1204)
V četrti križarski vojni se je najbolj dotlej izkazal resnični namen večine križarjev - niso se borili zato, da bi Jutrovo vrnili nazaj v krščanske roke, temveč večinoma zaradi dobička, ki ga je prineslo plenjenje po tej deželi in ob poti tja. Tako se četrti križarski pohod niti ni zaključil v Sveti deželi.
Križarji so prišli do Sredozemskega morja in zaprosili Benečane, naj jim posodijo ladje, s katerimi bi odpluli na Jutrovo. Benečani so na to pristali, a pod enim pogojem, ki jim je bil močno v korist. V zameno za ladje so križarji morali ob svojem potovanju pleniti tudi za Benečane, med drugim tudi po obalah Jadranskega morja. Križarji so tako napadli dalmatinska mesta, denimo Zadar in Split, jih dodobra oplenili, nato pa se podali še nad Bizanc. V Bizancu so ustanovili latinsko cesarstvo (1204-61) pod beneškim vplivom. Ker so po svojem mnenju naropali že dovolj, so se odrekli nadaljnji plovbi proti Jutrovemu in se obrnili nazaj proti Benetkam.
[uredi] Peta križarska vojna (1217–1221)
Cerkev je na četrtem lateranskem cerkvenem zboru leta 1215 oblikovala načrt za ponovno zavzetje Svete dežele. Ogrski, avstrijski in bavarski križarji so z zavzetjem egiptovske Damiette leta 1219 dosegli bleščečo zmago, vendar so zaradi vztrajanja papeškega odposlanca Pelagija nespametno nadaljevali z napadom na Kairo, kjer so jih Nilove poplave prisilile k odločitvi med vdajo in uničenjem.
[uredi] Šesta križarska vojna (1228-1229)
Friderik II. je odplul iz Brindisija proti Siriji, čeprav ga je obremenjevalo papeževo izobčenje. Kljub temu je z diplomacijo dosegel nepričakovan uspeh: Jeruzalem, Nazaret in Betlehem je križarjem zagotovil za dobo desetih let. Ta križarski pohod je bil prvi, na katerega ni pozval Vatikan: takšna težnja se je ohranila do konca stoletja.
[uredi] Sedma križarska vojna (1248-1254)
Papeški interesi, ki so jih zastopali templjarji, so leta 1243 privedli do spora z Egiptom. Naslednjega leta so kvarizmijci, po katere je poslal Egipt, napadli Jeruzalem. Kljub temu, da napad v Evropi ni izzval takšne jeze, kot jo je padec Jeruzalema leta 1187, je Ludvik IX. Francoski pripravil križarski pohod nad Egipt, ki se je začel v novozgrajenem pristanišču Aigues-Mortes v južni Franciji. Pohod se je izjalovil in Ludvik je večino časa preživel na križarskem dvoru v Akri.
[uredi] Osma križarska vojna (1270)
Ludvik IX. Francoski se je na pohod odpravil, da bi pomagal ostankom križarskih državic v Siriji, vendar se je preusmeril v Tunizijo in tam ostal le dva meseca, nato pa umrl.
[uredi] Deveta križarska vojna (1274-1291)
Že l. 1271 je bodoči angleški kralj Edvard I., ki je spremljal Ludvika na prejšnjem pohodu, v trdnjavi Akon sklenil enajstletno premirje s palestinskimi mameluki. Slednji so leta 1289 osvojili Tripoli, tri leta kasneje še Akon in s tem dokončno pregnali kristjane iz Svete dežele.
[uredi] Križarska vojna v Franciji
To je bila vojna proti katarom (heretikom) v južni Franciji, ki jo je sprožil papež Inocenc III. leta 1208.
[uredi] Križarska vojna proti Slovanom
[uredi] Španska križarska vojna proti Arabcem
Španci so se borili proti Arabcem v boju, ki ga imenujemo rekonkvista (španska beseda za »ponovno zavzetje«). Rekonkvista se je končala z osvojitvijo trdnjave Alhambra v mestu Granada leta 1492.
[uredi] Glej tudi
Ta vojaškozgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
