Kraljevina Sardinija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kraljevina Sardinija je vladala na istoimenskem otoku od leta 1297 do leta 1861, ko je skupaj z ostalimi deli Italije postala Kraljevina Italija.
Vsebina |
[uredi] Predzgodovina
V osmem stoletju je bil Sardinski otok pod bizantinsko nadoblastjo, a ko so ga začeli napadati Arabci, ga oddaljeni Bizanc ni mogel braniti. Sardinci so se branili z lastnimi močmi in uspelo jim je preprečiti arabski prodor na otok. To jih je vzpodbudilo, da so se proglasili za samostojne. Vsi štirje predstavniki Bizanca na otoku so se enostavno proglasili za poglavarje novonastalih državic. To so bili giudicati, ki so trajali kar pet stoletij.
V srednjem veku, ko je na Apeninskem polotoku razsajal boj med cerkvijo in cesarstvom, je ostala Sardinija popolnoma izven teh spopadov. Prav zaradi tega sta se je začele bati obe strani. Ko je bilo treba po ureditvi Sicilije (Sicilijanski Vespri) na kak način zadovoljiti Aragonce, si je papež Bonifacij VIII. zanje izmislil Kraljevino Sardinije in Korzike, čigar krono je leta 1297 njegov naslednik Klemen V. izročil Jakobu II. Aragonskemu skupaj s papeškim uradnim dovoljenjem za zasedbo ozemlja (licentia invadendi).
[uredi] Aragonska nadoblast
Čeprav je kraljevina zajemala tudi Korziko, je Aragonci niso nikoli zasedli in so po nekaj letih celo odvzeli njeno ime iz naslova kraljevine. Vojaška zasedba prvega dela same Sardinije se je zaključila šele leta 1324, zato se od tega leta dalje šteje obdobje Aragoncev.
Kakor se večkrat zgodi, so tudi v tem primeru prišla na dan važna zgodovinska pričevanja samo po stoletjih. V letih 1481 in 1511, ko je bila Sardinija že pod Špansko nadoblastjo, so Katalonci v parlamentu zahtevali, da se jim obnovijo vsi stari privilegiji, ki so jim bili dodeljeni izrecno zato, »da obdržijo sardinski narod v pomanjkanju in odvisnosti« (originalno tenir appretada e sotmesa la naciò sarda). Kar je zgovorna razlaga politike tiste dobe.
Dejansko je bilo obdobje aragonske nadoblasti najtežje in najbolj nazadnjaško v vsej sardinski zgodovini. Medtem ko je ostala Italija postopoma prehajala iz srednjeveških težav v Risorgimento, se je na Sardiniji vsakršen razvoj prekinil in dežela je drsela nazaj v obskurantizem. Uveljavil se je odločen despotizem, ki je priznaval neštete privilegije in monopole aragoncem, medtem ko so bili domačini izkoriščani in zatirani. Premoženja Sardincev so bila razlaščena in podržavljene so bile vse skupinske posesti, ki so bile značilne za te kraje. Kulturna in socialna rast, ki so ju bili pospešili stiki z Genovo in Piso v preteklih stoletjih, sta se popolnoma prekinili in zamrla je vsaka možnost napredka in razvoja.
[uredi] Španska nadoblast
V petnajstem stoletju so se Aragonci združili s Katalonci in postavili temelje za novo državo Španijo. Ta sprememba, ki je bila sicer zelo pomembna v evropskem okviru, ni imela velikih posledic na Sardiniji. Formalno je otok ostal kraljevina, čeprav je bil po izginotju Aragonske dinastije pravzaprav le del Španske kraljevine in seveda ni bil samostojen. Vendar je imela Španija dovolj problemov na lastnih tleh in ji je bilo dovolj, da se Sardinci niso upirali. Tako se je življenje na otoku nemoteno razvijalo, a skoraj brez stikov z ostalo Evropo. Kot je bilo v navadi še pred dvema stoletjima, je Kraljevina Sardinija bila le dobra karta v rokah igralcev – evropskih velesil.
Vojna za špansko nasledstvo, ki je izbruhnila po smrti zadnjega kralja, Habsburžana Karla II. Španskega (1700), se je končala z mirovnima pogodbama v Utrechtu in Rastadtu, ki sta popolnoma spremenili Evropo. Nova ureditev je dodelila Kraljevino Sardinijo najprej Avstrijcem, a ti so jo po pičlih petih letih odstopili Savojcem, ki so s tem pridobili ne samo zemljo, temveč tudi naslov kralja.
[uredi] Savojci
Savojec, ki je prejel naslov kralja, je bil Vittorio Amedeo II. in za njim je vladalo Sardiniji še sedem naslednikov iz hiše Savoia, zadnji od katerih je bil Vittorio Emanuele II.
Čeprav je bila Sardinija v osebi kralja povezana z ostalimi posestvi Savojske hiše, je v tem obdobju ostala popolnoma samostojna kraljevina, in sicer od samega začetka leta 1718 do leta 1847, ko jo je kralj Carlo Alberto vključil v Piemontsko administracijo. Reforme, ki so s tem zadele Sardinijo, niso naletele na odobravanje domačinov, ker so globoko spreminjale staro ureditev otoka. Posebno nezadovoljstvo je sprožil zakon o mejnikih (it. editto delle chiudende, sardinsko tancas serradas a muru), ki je praktično uvedel pojem privatne lastnine in preprečil zadružno upravljanje posestev, ki je bilo dotlej v navadi. Kljub tem in podobnim težavam se je Sardinija kmalu vključila v italijansko življenje, predvsem v kulturnem pogledu. Ko je šlo za zedinjenje Italije, so bili prav Sardinci prvi pristaši združenja, čeprav je to pomenilo zaton njihove kraljevine.
Vittorio Emanuele II. je bil sardinski kralj do leta 1861, ko je postal prvi kralj Kraljevine Italije, ki je vključevala Kraljevino Sardinijo z ostalo Italijo v novo državo.
