Grška osamosvojitvena vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Zgodovina Grčije
Minojska doba	2200-1700 pr. n. št.
Mikenska doba	1600-1200 pr. n. št.
Grški srednji vek	1200–800 pr. n. št.
Antična Grčija	776–323 pr. n. št.
Helenistična Grčija	323–146 pr. n. št.
Rimska Grčija	146 pr. n. št. - 330 n. št.
Bizantinsko cesarstvo	330–1453
Otomanska Grčija	1453–1832
Moderna Grčija	po 1832
Teme
Grški jezik	Grška književnost
Vojaška zgodovina	Imena Grkov

Grška osamosvojitvena vojna (tudi grška revolucija) je bila vojna, ki jo je Grčija s svojimi zaveznicami med letoma 1821 in 1831 bojevala za pridobitev neodvisnosti izpod oblasti Otomanskega cesarstva. Samostojnost jim je končno zagotovila konstantinopelska mirovna pogodba, podpisana julija 1832, s katero so Grki postali prvi narod, podložen Otomanskemu cesarstvu, ki je bil priznan kot samostojen. Grki svoj dan samostojnosti praznujejo 25. marca.

Mir v Evropi, ki ga je ustvaril Dunajski kongres, ni trajal dolgo časa. Po številnih državah je v prvi polovici 19. stoletja prišlo do notranjih uporov, nemirov, revolucij in prevratov, saj so državljani želeli postaviti na oblast meščanstvo, izoblikovati novo ustavo in parlament. V tej zvezi so se osnovala številna narodna gibanja in boji za narodno samostojnost.

Na ozemlju današnje Grčije in celega Balkana so namreč že od 15. stoletja vladali Turki, ki so zelo surovo ravnali s prebivalci. V 19. stoletju pa so se narodnjaki začeli zbirati v skritih prostorih, najpogosteje v gozdovih. Grki so se po zgledu italijanskih karbonarjev združevali v tajnih društvih, imenovanih heterije, kjer so načrtovali upor.

Začel se je leta 1821, ko so Turki izvedeli za tajna društva. Hoteli so opozoriti Grke na svojo moč, zato so na velikonočno nedeljo obesili takratnega grško-pravoslavnega patriarha in veliko drugih grških škofov na cerkvena vrata. To dejanje je sprožilo še večji upor prebivalstva. Oktobra 1821 so uporni Grki pobili večino turškega prebivalstva v peloponeškem mestu Tripolis, ki so ga nato zavzeli.

Turki so svoj naslednji napad namerili na otok Hios. Pobili so 23.000 moških, 50.000 otrok in žena pa so odpeljali v sužnost. Tako je na otoku ostalo le zelo majhno število živih prebivalcev. Prizor iz te bitke, ki je pretresla celo Evropo, je narisal slikar Eugène Delacroix.

Iz ostalega dela pretresene Evrope je prišlo veliko denarja in pomoči. Med prostovoljci sta bila tudi grof Santorre di Santarosa iz Piemonta in romantični angleški pesnik George Gordon Byron. Ta je na svoje stroške poskrbel za vojaško opremo 500 borcev. Po hudih bojih je 19. aprila 1824 umrl zaradi vročine v Misolongiju. Ruski car Aleksander I. in njegov potomec Nikolaj I. sta se prav tako zavzemala za grško samostojnost. Leta 1827 je namreč Rusija sklenila mir z nekdanjimi tekmicami (Francijo in Anglijo). Skupaj so 20. oktobra 1827 napadle turško mornarico pri Navarinu in zmagale v bitki.

Za Turčijo je bil to velik udarec. Vseeno pa se je v naslednjih dveh letih še veliko bojevala z Rusijo, v odločilni bitki leta 1829 pa je bila poražena. Od takrat so Turčijo imenovali »evropski bolnik«, saj je bila najmanj razvita evropska država. Konferenca v Londonu leta 1830, ki je takrat združila največje evropske sile, je razglasila Grčijo za neodvisno državo, kar je v zgodovini znano kot Odrinski mir. Meje nove države so potekale po ozemljih, kjer je bila polovica prebivalstva grška. Leta 1832 so razglasili za grškega kralja bavarskega princa Otona. Grki s tem niso bili zadovoljni in leta 1862 so končno pregnali svojega kralja, ki ga je na prestolu nasledil danski princ Jurij I. Sledila je danska dinastija.

Grški boj za neodvisnost je spodbudil k uporu tudi druge balkanske države, ki so bile pod oblastjo turškega sultana.