France Pibernik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

France Pibernik, slovenski pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar. * 2. september 1928, Suhadole, Komenda.

Vsebina 1 Življenjepis 2 France Pibernik o svojem rodu 3 Področja raziskovanja, literarna publicistika in pesniško delo 4 Pesniške zbirke 5 Pibernikova esejistična in literarnozgodovinska dela 6 Raziskovanje zamolčanih avtorjev 7 Viri 8 Glej tudi

[uredi] Življenjepis

France Pibernik se je rodil v Suhadolah leta 1928. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer jo je tudi končal, potem pa se vpisal na študij slavistike v Ljubljani, kjer je leta 1955 diplomiral. Do leta 1958 je poučeval na nižji gimnaziji na Dobrovem v Brdih, po tem letu in do leta 1990 pa na gimnaziji v Kranju, kjer je tudi dočakal upokojitev. V spremni besedi njegove knjige Janez Jalen je o Piberniku zapisano, da »kakor za mnoge intelektualno zvedave in duhovno razgibane ljudi, tudi zanj velja, da so leta, ko niso več v ospredju službene zadeve, še nemirnejša in plodnejša«.

[uredi] France Pibernik o svojem rodu

V lirerarnem delu Moj brat Avguštin (samozaložba in ponatis pri MD Celje, 2002) je v poglavju Naš rod zapisal: »Očetov rod izhaja z Brega pri Komendi, medtem ko se je priimek Pibernik pojavljal v komendskih krstnih in družinskih knjigah že od začetka 17. stoletja naprej, bodisi na Bregu, v Kaplji vasi ali na Klancu. Na Bregu pri Bancu je v času Petra Pavla Glavarja, ko so nastali prvi natančnejši popisi posameznih družin, na pol gruntu gospodaril Pavel Pibernik, poročen z Gertrudo, ki je bila Perčeva s Potoka. Leta 1781 ga je nasledil sin Gregor Pibernik, poročen s Suzano Blažič z Vodic, za njim je posest prevzel Mihale Pibernik, poročen z Marijo Pogačar s Klanca, naslednji gospodar je bil Andrej Pibernik, poročen z Marijo Bobnar iz Lahovč, izmed njunih otrok se je sin Štefan 1863 poročil v Lahovče k Preseku. Njegov najstarejši sin Valentin Pibernik (1864–1933) se je 1889 poročil v Suhadolah z Marijo Keržič, Štuparjevo s Klanca, ki je od strica Anzelma Berganta, bil je brez otrok, podedovala pol grunta pri Bezlu.

Domače ime Bezel je nastalo po glasovnih premenah iz prvotnega imena Vesel, ki je še leta 1754 pri Glavarju vpisan kot Wesel. Prvotna hiša je bila zgrajena bržda po letu 1800 v starem načinu: hiša z lesenim stropom in z značilnim prečnim tramom na sredi prostora, v veži črna kuhinja z dvojnikm velbom, na levi shramba (kevder) za žito, zunaj gospodarsko poslopje v kljuko. Novi gospodar Valentin je večji del poslopja obnovil, najprej gospodarski del leta 1906 pa še stanovanjski del, v katerem je bilo še vedno ognjišče, ne pa več črna kuhinja. Poglobili so vodnjak in dosegli globino 14 metrov, kar ni zadoščalo za najbolj sušna leta. V družini se je narodilo pet otrok: Marija, Jernej, Boštjan, Marijana in Francka, toda štirje so umrli v prvem letu, ostal je le drugorojenec Jernej, največ zaradi prizadevanj sosede, Jožove, to je Bendove mame. Po končani osnovni šoli se je izučil za čevljarja, in sicer pri Boštjanu Verbiču, Bunčku, ki je v zadnjih letih veljal za odličnega mojstra. Sodeloval je v telovadnem društvu Orel in nastopal v izbrani vrsti orodnih telovadcev, na čelu z Maksom Peterlinom. Udeležil se je tudi kmetijsko-živinorejskega tečaja leta 1913, potem pa je moral k vojakom, ob začetku 1. svetovne vojne je bil mobiliziran, v Galiciji za božič 1914 ujet in odpeljan najprej v ujetniško taborišče Ashabad, nato v Taškent, pozneje pa je delal na posestvu grofa Orlova-Davidova v Podmoskovju, v kraju Mordovo. Po oktobrski revoluciji v Rusiji se je vrnil, bil znova mobiliziran v avstrijsko vojsko, bil poslan na zahodno fronto proti Piavi, a se je zaradi razpada Avstro-Ogrske vrnil domov. Leta 1919 se je poročil s Cecilijo Juhant, Mežnarjevo iz Suhadol 16. Mamin rod po očetovi strani izhaja iz Most. Njen oče Jože Juhant, Čukov iz Most, je opravljal cerkovniška opravila v suhadolski podružnici in je zaradi tega stanoval v nekdanji mežnariji. Bil je tudi grajski logar v Komendi in opravljal še mnoga druga dela, bil je tudi zadnji, ki je v Suhadolah še tkal platno. Leta 1892 se je poročil s Frančiško Mali iz Šmartna pri Cerkljah. Bržkone je ob pomoči komendskega graščaka v Suhadolah kupil hišo pri Adamovcu, s seboj pa prinesel tudi novo ime, tako se od takrat pri hiši reče pri Mežnarju. V družini se je rodilo četvero otrok: Francka, Marija, Cecilija in Jože. Marija in Jože sta umrla v otroški dobi, medtem ko se je šestnajstletna Francka leta 1909 smrtno ponesrečila. Tega leta je umrl tudi oče Jože, tako da sta mama in Cecilija ostali sami v hiši. Ob poroki 10. septembra 1919 se je Jernej Pibernik preselil k Mežnarju in tudi uradno postal gospodar, medtem ko je pri Bezlu še naprej gospodaril Valentin.

[uredi] Področja raziskovanja, literarna publicistika in pesniško delo

Na začetku je bilo njegovo pesništvo blizu novoromantičnim tokovom, pozneje pa se je razvijalo v smeri modernizma. Po prvi pesniški zbirki Bregovi ulice, jih je izdal še več, najbolj dognana pa je njegova pesniška zbirka Ajdova znamenja. Najpomembnejši del Pibernikove literarne publicistike so knjige Med tradicijo in modernizmom, Med modernizmom in avantgardo in Čas romana. Prvi dve prinašata avtorjevo korespondenco s pesniki, Čas romana s pripovedniki. Osrednjo literarnozgodovinsko pozornost pa je France Pibernik namenil literaturi iz časa druge svetovne vojne in zdomstva, ki pa je bila v domovini zaradi političnih in ideoloških razlogov zamolčana (izdaja Balantičeve in Hribovškove lirike, antologija Jutro pozabljenih, 1991, monografija Temni zaliv Franceta Balantiča, študiji Slovenski dunajski krog 1941–1945 ter Karel Mauser).

[uredi] Pesniške zbirke

• Bregovi ulice, 1960
• Ravnina, 1968
• Razlage, 1973
• September, 1974
• Odzvok – pesmi v prozi, 1979
• Ajdova znamenja – izbor, 1993
• Svetloba timijan, 2000

[uredi] Pibernikova esejistična in literarnozgodovinska dela

• Med tradicijo in modernizmom, 1978
• Med modernizmom in avantgardo, 1981
• Čas romana, 1983
• Temni zaliv Franceta Balantiča, 1989, 1990
• Slovenski dunajski krog 1941 – 1945, 1991
• Razmerja v sodobni slovenski dramatiki, 1992
• Karel Mauser: Življenje in delo, 1993
• Jože Udovič: Ogledala sanj, 1996
• Janez Jalen: življenska in pisateljska pot, 2003

[uredi] Raziskovanje zamolčanih avtorjev

V zadnjem desetletju se je Pibernik posvečal predvsem raziskovanju življenj in del avtorjev, ki so bili v komunističnem režimu politično prepovedani in zamolčani. Izšlo je veliko knjig, ki jim na čelu stoji antologija:

• Jutro pozabljenih, 1991
• Izbrane pesmi Franceta Balantiča Tihi glas piščali, 1991
• Izbrane pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, 1993
• Izbrana proza Franceta Kunstlja Luč na mojem pragu, 1994
• Kratka proza in nedokončan roman Ludveta Potokarja Onstran samote, 1995
• Izbrana proza Toneta Polde Moja Krnica, 1996

[uredi] Viri

• Enciklopedija Slovenije, Ljubljana: založba Mladinska knjiga, 1994.
• France Pibernik. Moj brat Avguštin, Celje: Mohorjeva družba, 2002.
• France Pibernik. Janez Jalen: Življenska in pisateljska pot, Celje: Mohorjeva družba, 2003.

[uredi] Glej tudi

• Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev
• Seznam slovenskih pisateljev
• Seznam slovenskih pesnikov
• Seznam slovenskih esejistov