Art Nouveau
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Art Nouveau je umetniški slog, ki se je razvil v Evropi med leti 1890 in 1914, na področju likovnih umetnosti, arhitekture in drobne umetnosti. Francoski izraz »art nouveau« ima v drugih jezikih različna imena. Nemci mu pravijo "Jugendstil" (»slog mladih«), Angleži »modern style«, Italijani »liberty«, Nizozemci »nieuwe kunst«, Španci »modernismo«, Švicarji »style sapin«, Poljaki »Młoda Polska«, Rusi »moderna«, Avstrijci pa so ohranili ime njegovega predhodnika »Sezessionstil«.
Vsebina |
[uredi] Izvor in zaton novega sloga
Izraz »Art Nouveau« (fr.: nova umetnost) se je prvič pojavil leta 1895 v Parizu kot ime trgovine z umetniškimi izdelki popolnoma novih oblik. Kmalu se je začelo ime uporabljati za vse novosti na umetniškem področju, predvsem v proizvodnji pohištva in draguljarstva. Končno je bil izraz sprejet kot ime umetniškega sloga na splošno.
Na nastanek sloga je močno vplivalo zgodovinsko gibanje Arts and Crafts, ki se je uprlo industrijski revoluciji s tem, da je zagovarjalo stvaritve obrtnikov in zavračalo industrijsko proizvodnjo. Vrednotenje ljudskih in folklornih okraskov je povzdignilo med umetnike tudi manj talentirane rokodelce, kar je upravičilo veliko kritikov, da so novi slog enostavno prezrli ali celo zaničevali.
Pravo priznanje je Art Nouveau prejel leta 1900 na Svetovni razstavi v Parizu, kjer je prednjačil v vseh predstavljenih izdelkih. Novi slog je postal trenutna moda in se je takoj uveljavil tudi v industrijskih proizvodnjah, kar je bilo pravo nasprotje z začetnimi idejami. S tem je seveda dosegel najširši krog uporabnikov, a tudi najnižjo stopnjo umetnosti. Že po pičlem desetletju je izginil, kakor pač vse mode.
A to ni bil edini vzrok, da se je doba Art Nouveaua tako naglo zaključila. Izbruh prve svetovne vojne je prekinil vsako umetniško delovanje in novi stil je kmalu postal simbol neokusa in površnosti. Šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ga je povojna generacija spet odkrila.
[uredi] Novi motivi
Art Nouveau se je v raznih krajih različno oblikoval in večkrat so si mišljenja njegovih stvariteljev nasprotovala, vendar je bila vsem skupna osnovna ideja, po kateri je narava edini vzor vsakega umetnika. Pri tem pa ni mišljeno dosledno uprizarjanje panoramičnih perspektiv, temveč stilizirano upodabljanje drobnih komponent narave, to je posameznih rastlin in živali. Umetniki so, posebno v prvih časih, dajali prednost takoimenovani ukrivljeni potezi, ki naj bi ponazarjala absolutno lastnost narave, katera ustvarja brez premih črt. Kmalu pa so nekateri med njimi privedli to stiliziranje prav do samih premih črt in geometričnih likov, v katerih so videli najpopolnejše posnemanje narave, ki ga človek lahko doseže. Pri tem je treba poudariti, da je šlo za isto vodilno misel Art Nouveaua, za isto mišljenje in razumevanje umetnosti, čeprav so se umetniki izražali s popolnoma nasprotnimi oblikami.
Prav zaradi teh nasprotujočih si načinov upodabljanja narave so kritiki zavzeli do Art Nouveaua pretežno osebna stališča, ki še danes pogojujejo večino umetnostne kritike. Avstrijci so na primer vse skupaj pripisali Secesiji in njenemu iskanju novosti, zaradi česar še danes ni prave razmejitvene črte med raznimi oblikami secesije in predvsem med mnogimi njenimi posledicami. Nasprotno so pa Italijani ločili ti dve veji Art Nouveaua v dva samostojna stila: tehnika ukrivljene poteze je znana kot stile liberty, medtem ko spadajo stroge oblike ravnih črt v art déco. Zanimivo je, da se naziv art déco za pozni Art Nouveau uporablja samo v Italiji; drugod je to ime arhitekturnega stila, ki se je razvil med svetovnima vojnama, ko je bil v Italiji v modi takoimenovani stile fascista. Danes veliko kritikov skuša zaobjeti vso umetnost dvajsetega stoletja pod modernizem, ki naj bi bil začel s Secesijo in se nato razvil na različne načine.
[uredi] Ukrivljena poteza
Pri tehniki ukrivljene poteze je značilno, da morajo biti linije dinamične in »rastoče«: primer je bič, ki se vije v mehkih vijugah in s tem posnema rastline, čeprav ni naraven proizvod, pač pa izdelek. Ponavljajoča se krivulja biča je bila ena od glavnih potez Art Nouveaua. Za Švicarje, mojstre urarje, je bilo pa bolj zanimivo nihanje smrekovih vrhov v vetru (fr. sapin = jelka), zato njihovi motivi navadno ne ponavljajo krivulje, pač pa se po prvem zavoju poteza prekine [[1]]. Nasprotno se ukrivljena poteza nadaljuje do skrajnosti pri drugih dveh prevladujočih motivih tega stila, to je pri školjki in pri spirali, ki sta vodilni temi večine umetnikov Art Nouveaua.
Razen stiliziranih figur rastlin in živali je prevladujoči motiv novih umetnikov predvsem ženska podoba, pravzaprav idealizirana ženska podoba, kjer se ukrivljena poteza ujema z obliko telesa in se nadaljuje v bujnih lasiščih in fantastičnih gubah oblačil. Podobe so večinoma simbolične, skrivnostne in nedosegljive v svoji veličini. Mojster upodabljanja ženskih figur je bil Alfonz Mucha, ki je posebno v svojih zrelih letih ovekovečil slovanski tip ženske. (opomba: Muchove slike niso še v javni lasti.)
[uredi] Geometrične oblike
Večina prvih umetnikov Art Nouveaua je menila, da so okraski upravičeni že samo zaradi svoje elegance in so torej sami sebi vzrok in opravičilo (»lepo zaradi lepega«), v čemer lahko vidimo prve znake poznejšega potrošništva, saj je bila na ta način možnost praktične uporabe povsem prezrta. Posebno pri izdelavi manjših predmetov za hišno uporabo se je večkrat predmet izkazal za popolnoma neuporabnega, čeprav je bil nedvoumno lep in eleganten. Ta pomanjkljivost je seveda odpadla pri tistih umetnikih, ki so stiliziranje narave speljali do skrajnosti, to je do samih premih črt in geometrijskih oblik. Znana je na primer kategorična izjava enega od predstavnikov te skupine, Avstrijca Otto Wagnerja: "Kar ni praktično, ne more biti lepo."
Tako je pozni Art Nouveau opustil cvetoče veje in vijugaste okraske; edina kriva poteza je bila zaključen krog in edini okrasek zaporedje črt. V arhitekturi so pročelja postala stroga in enolična, ostrešja pa so bila še vedno okrašena s kipi in predvsem z velikimi strešnimi okni in steklenimi stropovi ali kupolami, ki so osvetljevale notranjost.
[uredi] Novi materiali
Art Nouveau ni uvedel le novih motivov v umetniško upodabljanje, pač pa tudi rabo novih materialov, predvsem železa in stekla. Železni izdelki so do tedaj bili izključno porabni predmeti, kot ograje, okenske in portalne rešetke, pa tudi orodje in orožje vseh vrst. V preteklih dobah, predvsem v baroku, so kovači skušali železne izdelke sicer olepšati in predstaviti v umetnih oblikah, a to so bili vedno le porabni predmeti, katerim je železo zagotavljalo trdnost in trajanje. Po novem pa se je železo uporabljalo kot čipka, samo za okras.
Tudi poslikava stekla in keramike ni bila novost, saj so na primer ostale v zgodovini mnoge srednjeveške vitraže. Toda Art Nouveau je prenesel to čudovito umetnost v privatne hiše in njihove verande, pa tudi v manjše, bolj dosegljive predmete, kot so posoda, vaze in lestenci. Čeprav so najfinejši izdelki te vrste evropskega porekla, se je na mednarodnem tržišču najbolj uveljavil Louis Comfort Tiffany iz New Yorka.
Posebej je treba omeniti rabo novih materialov v draguljarstvu, ki je dotlej bilo le obrt, saj se je predmet vrednotil samo po količini dragih kamnov in ne po umetniški izdelavi. Z novimi idejami je pa prihajal v poštev predvsem okus ustvarjalca, ki je znal predstaviti izvirne oblike nakita. Vrednost samega dragulja ni bila več tako pomembna, glavno vlogo je igrala oblika, barva in izdelava predmeta. Tako so draguljarji namesto diamantov začeli uporabljati manj dragocene kamne, predvsem opale in ametiste, zaradi njihovih barv. Posluževali so se tudi biserov, roževine in slonovine.
Ta miselnost, ki je dovoljevala rabo novih materialov, se je pozneje izkazala tudi pri ameriških arhitektih, ko so sprejeli jeklo kot nosilni gradbeni material in s tem omogočili nastanek nebotičnikov in moderne arhitekture sploh.
[uredi] Novi poklici in nove umetnosti
Najvažnejša novost, ki jo je »nova smer umetnosti« uvedla, je zahteva po popolni skladnosti med arhitekturo, notranjo poslikavo, pohištvom, osebno opremo in vsemi pritiklinami do najmanjših okraskov. Prvič se torej pojavi globalni pojem, ki ne dela razlik med klasičnimi umetnostmi (slikarstvo, kiparstvo) in takoimenovanimi manjšimi umetnostmi (poslikava tkanin, kovaštvo) ter takoj zajame celo najnovejši umetniški izraz - fotografijo. Art Nouveau je zgodovinsko prvi slog, ki zavzema vsa področja ustvarjanja in jim daje isto vrednost. V tem obdobju se začnejo prištevati med umetnike dizajnerji, grafiki in mnogi drugi ustvarjalci, ki so bili pred tem le anonimni sodelavci priznanih umetnikov. Nastajajo pa tudi čisto novi poklici, kot na primer modni oblikovalci, frizerski mojstri, ustvarjalci plakatov. Skratka, umetnost stopi v vsakdanje življenje in vpliva na oblike vseh predmetov.
Nadvse pomembna je doba Art Nouveaua za nastanek in razvoj stripa. Strip se je odmaknil od slikarstva in je postal samostojna panoga umetnosti, ko je s pomočjo nove tiskarske tehnologije uvedel postopek "ostrega roba" (fr. ligne claire). Ta način risanja se razlikuje od umetniškega slikarstva preteklosti, ker vidno označuje robove vseh figur (navadno s črno barvo) in nato obrobljene površine pobarva, kar je bilo značilno za Art Nouveau.
[uredi] Značilnosti Art Nouveaua
Vsekakor je najvažnejša značilnost Art Nouveaua njegovo splošno odprtje vsemu novemu in vsaki sperimentaciji. Ne gre samo za nove motive, nove materiale, nove umetniške panoge in nov odnos do upodobljenih tem. Gre predvsem za globoko prepričanje, da je umetnik v svojem ustvarjanju popolnoma svoboden in neodvisen. V zgodovinskem pogledu se na ta način zaključi tisočletna doba umetnosti »po naročilu«, ki je bila podvržena volji raznih mecenov. Umetnost je spet odvisna le od njenih ustvarjalcev in njihovega okusa, novi meceni – kupci ne postavljajo pogojev.
Razen tega je za »novi slog« značilen subjektivni in celo intimni dostop umetnika do okolja. Ne gre več za upodabljanje vidnih elementov, pač pa za poosebljanje pojmov in občutkov. Portreti, ki so bili v prejšnjih dobah glavni slikarski motiv, stopijo v ozadje: maloštevilne portretirane osebe so prikazane v idealiziranih, nerealnih oblikah. Pokrajinskih slik je prav tako malo in tudi te prikazujejo samo osebni impresionistični pogled. Sploh je narava vedno protagonist, a nikoli ni »naravna«. Povsod prevladujeta fantazija in simbolika, ki sta odprla pot poznejšim umetniškim smerem, kot sta na primer abstraktno slikarstvo in kubizem. Zato nekateri umetnostni kritiki obravnavajo Art Nouveau le kot začetno obdobje modernizma, ki se vse do danes še ni iztekel.
[uredi] Glavni predstavniki
[uredi] Arhitektura
- Émile André
- Ernesto Basile
- August Endel
- Antoni Gaudí (1852-1926)
- Victor Horta (1861-1947)
- Josef Hoffmann (1870-1956)
- Hector Guimard (1867-1942)
- Charles Rennie Mackintosh (1868-1928)
- Louis Sullivan (1856-1924)
- Otto Wagner
[uredi] Ilustracija, grafika
- Aubrey Beardsley
- Gaston Gerard
- Alfons Mucha
- Edvard Munch
- Henri de Toulouse-Lautrec
- Pierre Bonnard
- Gustav Klimt
- Egon Schiele
[uredi] Pohištvo in drobni umetnost
- Carlo Bugatti
- Eugène Gaillard
- Louis Majorelle
- Henry van de Velde
- Ernesto Basile
